Zakon je skupek uporabljenih norm, ki družbi zagotavljajo enakost, pravičnost, ravnovesje, svobodo in ločevanje funkcij za boljše sobivanje.
Zakon je opredeljen kot vsa pravila, oblikovana za nadzor nad družbenim vedenjem, ki se sankcionira, če jih kdo od njih krši.
To lahko razvrstimo po dveh vejah, ki jih ločujeta oseba ali subjekt, na katerega so obveznosti usmerjene, če gre za državo, bi šlo za javno pravo, kadar je medosebno, pa gre za zasebno pravico.
Vsaka od zgoraj omenjenih klasifikacij ima svoje podrazdelke.
Klasifikacija zasebnega prava
Gospodarsko pravo
Nabor pravil določa parametre podjetij, s katerimi se počutijo udobno in varno pri izvajanju svojih transakcij ali prodaj, saj je trgovina zelo hitro rasla, oblikovani so bili novi zakoni, ki ščitijo koristi, ki jih imajo te pravice.
Dejanje se šteje za komercialno, ko vstopi na področje trgovine, zato bo nanj vplivala tovrstna pravica. To je znano tudi kot "trgovinski zakon".
Delovno pravo: Ta sklop pravil ureja vse vrste dela, bodisi samostojna ali samozaposlena, in zagotavlja, da imajo sodelujoči ravnovesje glede dela.
Ta vrsta pravice je znana tudi kot "socialna" ali "delovna"
Civilno pravo
Znan tudi kot civilni zakonik, temelji pa na zaščiti celotne družbe, na primer med ljudmi na splošno, družino, premoženjem in tem, kar imajo, delom, stanovanjem.
Ta klasifikacija prava vključuje vse tiste, ki sestavljajo skupnost.
Klasifikacija javnega prava
Upravno pravo
Nabor pravnih pravil ureja upravni postopek države, ki je med drugim odgovorna za ohranjanje skupnega dobrega države, njenih služb in skupnosti.
Če pride do kakršnega koli neuspeha v pravnih ali pravnih postopkih ali pa je to preprosto povezano z državo, se lahko državljan zateče k tožbi in uveljavi svoje pravice ob ovirah, ki jih želi namestiti neka oseba.
Kazensko pravo
Sestavljen je iz vseh kazni, ki se lahko izrečejo posameznikom, ki vplivajo na pravice drugih ljudi, med njimi so lahko ropi, izsiljevanje, napad.
Ta klasifikacija prava je v družbi nujna, ker majhen del prebivalstva ne zanima socialna blaginja in bi jih bilo treba kaznovati, kajti če tega ne bi storili na ta način, bi v celotni skupnosti nastal kaos.
Obstaja tudi državni način, ki je varnost, ki je odgovoren za preprečevanje tovrstnih razmer.
Ustavna pravica
Ta nadzoruje vse pravice države, ki različne državne organe povezuje z državljani.
Ta je zadolžen za preučevanje pojma človekovih pravic, skupaj s konceptom ustave in države.
Kdo brani pravice?
Odvetniki ves čas svojega poklicnega izobraževanja upoštevajo temeljne pravne podlage, kot so pravičnost, enakost in dolžnosti državljanov.
Delajo kot ekipa, da dosežejo svoj edini cilj, to je zadovoljstvo strank z njihovimi storitvami, jim svetujejo in jih vodijo v pravnih razmerah, o katerih nihče brez teh študij ne bi imel najmanj znanja.
Ti imajo v svoji stroki uveljavljena načela, od katerih so glavna spoštovanje strank, usmerjenost v pravna vprašanja, zagotavljanje odličnih storitev, da se stranke ob njih počutijo prijetno, in zagotavljanje, da bo pod njihovim zakonskim skrbstvom zagotovljeno izpolnjevanje njihovih pravic pred katero koli pravno osebo.
Država in pravice
Ta ima vso moč, da v ustavo prispeva nove zakone, in sicer v skladu s potrebami prizadete družbe, seveda pa pri tem vodijo univerzalne pravice, kot so človekove pravice, katerih glavna naloga je dobrobit celotne človeški rasi, ki jim zagotavlja svobodo po vsem svetu.
Za razvoj tovrstnega zakona je potrebno sodelovanje pravnikov, parlamentarnih odvetnikov in parlamenta, ki razpravlja o tem, ali lahko predlagani zakon pozitivno ali negativno vpliva na prebivalstvo.
Kazensko in civilno pravo
Omenjeni so, ker je večina tožb, ki lahko pridejo do sodišča, posledica kršitve nekaterih z njimi povezanih zakonov, vendar obstaja velika razlika med temi klasifikacijami prava, ki bo pojasnjena v nadaljevanju:
- Ko je storjen umor, se pred celotno družbo stori hudo kaznivo dejanje, tovrstno dejanje vstopi v kazensko pravo in v teh primerih je tožilec tisti, ki sodišču predstavi vzrok zanj. V primeru civilnopravne zadeve bi primer zastopala ista žrtev.
- Obdolženci kaznivih dejanj uživajo določeno zaščito, ki ni zagotovljena tistim v civilni zadevi.
- V civilnih zadevah so dokazi lahko nenatančni, po drugi strani pa, ko govorimo o kazenski sferi, je treba razjasniti vse obstoječe dvome glede storjenega dejanja, pri čemer je treba takrat predložiti dokončne dokaze.
- V civilnih zadevah ni odobren odvetnik, ki ga plača država, namesto tega imajo tisti, ki trpijo zaradi kazenske tožbe, absolutno pravico do podpore odvetnika, in če si odvetnik tega ne more privoščiti, mora država to odobriti.
- Naložene kazni se prav tako razlikujejo, saj gre v civilnih zadevah predvsem za denarne kazni, za plačilo glob ali za odpravo dovoljenj ali licenc.
- Civilne zadeve pogosteje vodi sodnik, čeprav je v redkih primerih lahko prisotna porota, medtem ko je v kazenskih zadevah porota s sojenjem.