Nadrealistične pesmi so tiste iz časa, ko pojavilo se je gibanje nadrealizma, ki je nastalo v Franciji po zaslugi dadaizma in pesnika Andréja Bretona.
Izraz "nadrealizem" je leta 1917 prvi skoval Guillaume Apollinarie, ki po mnenju Francozov etimologija predstavlja "nad ali nad realizmom"; kar pomeni, da gre za nekaj, kar presega resničnost, na primer za sliko, na kateri je moški upodobljen le s sadjem. Vendar so osrednja tema prispevka pesmi nadrealizma, zato bomo pred nadaljevanjem njihovega seznama navedli le nekatere njihove najbolj reprezentativne značilnosti.
Na področju literature je to gibanje (tako kot večina) veljalo za revolucijo, ki spremenil način uporabe jezika in zagotovil tehnike za sestavljanje del ki v starih časih ni obstajal. Torej vse literarne zvrsti (poezija, eseji, gledališča, med drugim) resnično koristila.
- Avtorji nadrealizma niso opravili z merilnikom, da bi verzu dali ruščino.
- Zajetih je bilo več človeških vprašanj, tako psiholoških kot družbenih.
- Jezik se je spremenil z dejstvom, da so avtorji lahko uporabljali nove leksikone za obravnavanje novih tem; medtem ko je bila retorika dopolnjena s tehnikami izražanja.
Seznam najbolj reprezentativnih nadrealističnih pesmi
V času, ki je obsegal začetek 1920. stoletja, okoli leta XNUMX, je bilo veliko število pesniki nadrealizma z res neverjetnimi deli. Sprva najdemo Andréja Bretona (predhodnika te revolucije), vendar ne moremo nehati omenjati drugih predstavnikov gibanja, kot je Paul Éluard, Benjamin Péret, Federico García Lorca, Louis Aragon, Octavio Paz, Guillaume Apollinaire, Philippe Soupault, Antonin Artaud, Olivero Girondo in Alejandra Pizarnik; iz katerega bomo izluščili nekaj njegovih najbolj izjemnih del.
"Ogledalo trenutka" - Paul Eluard
Razbiti dan
moškim pokažejo slike, ločene od videza,
moškim odvzame možnost, da se motijo,
trd je kot kamen,
brezoblični kamen,
kamen gibanja in pogleda,
in ima tak sijaj, da so vsi oklepi
in vse maske so ponarejene.
Kaj je roka celo vzela
oblikuje se tako, da dobi obliko roke,
kar je bilo razumljeno, ne obstaja več,
ptica je bila zmedena z vetrom,
nebesa s svojo resnico,
človek s svojo resničnostjo.
"Allo" - Benjamin Peret
Moje letalo je gorelo, moj grad je poplavil rensko vino
moj geto črnih lilij moje kristalno uho
moj kamen se je spuščal po pečini, da bi zatrl deželsko stražo
moj opalov polž moj zračni komar
moja rajska ptica mi je odela lase iz črne pene
moj razpokan grob moj dež rdečih kobilic
moj leteči otok, moje turkizno grozdje
moje noro in previdno trčenje avtomobila v mojo divjo posteljo
moj bobnični pestič je projiciran v moje oko
moja čebulica tulipanov v možganih
moja gazela se je izgubila v kinu na bulvarjih
moja sončna skrinjica, moje vulkansko sadje
smeh mojega skritega ribnika, kjer se utopijo moteni preroki
moja poplava kasi moj smrekov metulj
moj modri slap kot val v ozadju, ki rodi pomlad
moj koralni revolver, katerega usta me vlečejo kot usta odmevajočega vodnjaka
zmrznjeno kot ogledalo, v katerem od svojega pogleda premišljuješ o letu kolibrijev
izgubljena v oddaji spodnjega perila z okvirji mumije ljubim te
«Nekaj si moram povedati, si rečem» - Federico García lorca
Moram povedati nekaj, kar si rečem
Besede, ki se topijo v ustih
Krila, ki so nenadoma stojala za plašče
Kjer krik pade, roka raste
Nekdo ubije naše ime po knjigi
Kdo je izkopal oči kipu?
Kdo je ta jezik postavil okoli
Jokati?Nekaj moram povedati, si rečem
In od zunaj nabrekam od ptic
Ustnice, ki padajo kot ogledala
Tam znotraj se razdalje srečujejo
Ta sever ali ta jug je oko
Živim okrog sebeTu sem med mesnimi stepi
Na prostem
Z nečim za povedati si rečem
Mistik Carlitos - Louis Aragón
Dvigalo se je vedno spuščalo, dokler nisem izgubil sape
In lestev se je vedno dvigovala
Ta gospa ne razume, kaj se govori
Ponarejeno je
Že sanjal sem, da bi se z njim pogovarjal o ljubezni
O uradnik
Tako komičen z brki in obrvmi
Umetno
Zajokal sem, ko sem jih potegnil
To je čudno
Kaj vidim? Ta plemeniti tujec
Gospod, nisem lahka ženska
Uh, grdo
Na srečo smo
Imamo kovčke iz prašičje kože
Neumen
To
Dvajset dolarjev
In vsebuje tisoč
Vedno isti sistem
Niti ukrepa
Niti logika
Slaba tema
"Za konec vsega" - Octavio Paz
Daj mi, nevidni plamen, hladen meč,
tvoja vztrajna jeza,
konec vsega,
oh suh svet,
oh, prekleti svet,
da se vse konča.Gori, temno, gori brez ognja,
dolgočasno in ognjeno,
pepel in živi kamen,
puščava brez obal.Gori na nebu, kamnu in oblaku,
pod slepo propadajočo svetlobo
med sterilnimi kamninami.Gori v osamljenosti, ki nas razveljavi,
dežela gorečega kamna,
zamrznjenih in žejnih korenin.Goreča, skrita bes,
pepel, ki ponore,
gori nevidno, gori
kakor nemočno morje rodi oblake,
valovi kot zamera in kamnita pena.
Med mojimi deliričnimi kostmi gori;
opekline v votlem zraku,
nevidna in čista pečica;
gori kot čas gori,
kako čas teče med smrtjo,
s svojimi koraki in svojim dihom;
gori kot osamljenost, ki te požre,
gorijo v sebi, gorijo brez plamena,
samota brez podobe, žeja brez ustnic.
Za konec vsega
oh suh svet,
da se vse konča.
«Letalo» - Guillaume Apollinaire
Kaj ste storili, Francozi, z Aderjem v zraku?
Ena beseda je bila njegova, zdaj nič več.Pripravil je člane askeze,
v francoskem jeziku potem brez imena,
in nato Ader postane pesnik in jih imenuje letalo.O ljudje v Parizu, vi, Marseille in Lyon;
vsi francoske reke in gore,
prebivalci mest in ljudje s podeželja ...
instrument za letenje se imenuje letalo.Sladka beseda, ki bi Villona očarala;
pesniki, ki bodo prišli, bodo to zapisali v svoje rime.Ne, tvoja krila, Ader, niso bila anonimna
ko jih je slovničar prišel obvladati,
kovati znanstveno besedo brez ničesar zračnega
kjer je težka pavza in rit, ki jo spremlja (aeropl -anne)
sestavljajo dolgo besedo, kot nemška beseda.Arielin šepet in glas sta bila potrebna
poimenovati instrument, ki nas popelje v nebesa.
Stok vetriča, ptica v vesolju,
in to je francoska beseda, ki gre skozi naša usta.Ravnina! Naj se letalo dvigne v zrak
drsiti po gorah, prečkati morja
in se še bolj izgubili.Naj v etru zasledi večno brazdo,
prihranimo pa mehko ime letala,
zaradi tega čarobnega vzdevka njegovih pet spretnih črk
imeli so moč odpreti premikajoče se nebo.Kaj ste storili, Francozi, z Aderjem v zraku?
Ena beseda je bila njegova, zdaj nič več.
"Proti noči" - Philippe Soupault
Pozno je
V senci in v vetru
Krik se dvigne z nočjo
Ne čakam nikogar
Nikomur
Niti v spomin
Ura je že dolgo minila
Toda tisti jok, ki ga nosi veter
In potisnite naprej
Prihaja iz kraja, ki je onstran
Nad sanjami
Ne čakam nikogar
Ampak tukaj je noč
Okronan z ognjem
Iz oči vseh mrtvih
Tiho
In vse, kar je moralo izginiti
Vse izgubljeno
Ponovno ga moraš najti
Nad sanjami
Proti noči.
«Noč» - Antonin Artaud
Cink števci gredo skozi kanalizacijo,
dež se spet dvigne do lune;
na aveniji okno
razkrije golo žensko.V kože nabreklih rjuh
v katerem diha vso noč
pesnik čuti, da ima svoje lase
rastejo in se množijo.Tup obraz streh
premišljujte raztegnjena telesa.Med tlemi in pločniki
življenje je globoka škoda.Pesnik, kaj te skrbi
nima nič skupnega z luno;
dež je svež,
trebuh je v redu.Pazi, da se kozarci polnijo
na pultih zemlje
življenje je prazno,
glava je daleč stran.Nekje pesnik razmišlja.
Lune ne potrebujemo
glava je velika,
svet je natrpan.V vsaki sobi
svet trepeta,
življenje nekaj rodi
ki se vzpenja proti stropom.Krov kart plava v zraku
okoli kozarcev;
vinski dim, stekleni dim
in zvečer cevi.V poševnem kotu stropov
vseh sob, ki trepetajo
morski hlapi se kopičijo
Od slabo zgrajenih sanjKer tukaj je življenje dvomljeno
in trebuh misli;
steklenice trčijo v lobanje
zračnega sklopa.Beseda izvira iz sanj
kot cvet ali kot kozarec
polna oblik in hlapov.Steklo in trebuh trčita:
življenje je jasno
na vitrificiranih lobanjah.Ognjeni areopag pesnikov
zbira okoli zelene koruze,
praznina se vrti.Življenje gre skozi misli
kosmatega pesnika.
«Urbani videz» - Olivero Girondo
Je prišel iz podzemlja?
Se je spustil z neba?
Bil sem med hrupom
ranjen,
hudo poškodovan,
še vedno,
tiho,
klečanje pred večerom,
pred neizogibnim,
pritrjene žile
prestrašiti,
do asfalta,
s svojimi padlimi prameni,
s svojimi svetimi očmi,
vsi, vsi goli,
skoraj modra, tako bela.
Govorila sta o konju.
Mislim, da je bil angel.
«Pepel» - Alejandra Pizarnik
Noč je bila obkrožena z zvezdami
začudeno me gleda
zrak bruha sovraštvo
mu polepšal obraz
z glasbo.Kmalu bomo šli
Skrivnostne sanje
prednik mojega nasmeha
svet je ubog
ključavnica je, ključev pa ni
in strah je, solz pa ni.Kaj bom naredil s seboj?
Ker ti dolgujem to, kar sem
Jutri pa nimam
Ker ti ...
Trpi noč.
Do zdaj so prišle nadrealistične pesmi najbolj priljubljenih avtorjev gibanja, zato upamo, da ste jih uživali tako kot mi, ko smo jih zbirali, da bi vam jih pokazali. Če imate kakršna koli vprašanja ali prispevke, ne pozabite uporabiti spodnjega polja za komentar; Tako kot vas vabimo, da ta prispevek delite na svojih družbenih omrežjih, saj imate morda prijatelja, ki ljubi nadrealistično poezijo in je še vedno ne poznate.
Poezija nadrealizma za vedno in vekomaj. V Peruju imamo avantgardno poezijo, kot je Valllejo in brata Peña Barrenechea, še kaj! za svetovno znanje.
Kako govoriti o poeziji, brez kril svetlobe, ki letijo?
... Brez modrega vetra
Vdihnite sveče duše.
Poezija, junaško dejanje
Gledanja v temna brezna,
V iskanju svetlobe.
Tudi vedeti
Biti mrtev
v ozadju.
TROVALUZ